HOMO TURISTICUS PATRIA

HOMO TURISTICUS PATRIA

Ko odhajam, najprej poljubim vrata. Roko mi strése, objame me ata. Ko vrnem se, najprej mamo objamem, križ poljubim in potico vzamem.

Tebe pa védno nósim s sebój, domovina, zató ti nikóli ne rečem adijo, slovó bóva vzéla šele, ko me pokropijo.

Ko po obronkih gozda se ozrem, vém, da je vse tó moja dežela. Ko v mórje módro zrem, vém, da imam pét métrov do hotéla.

Védno sem ponosen móž, ko grém na Pokljuko al pa v Portoróž.