HOMO TURISTICUS PATRIA
Ko odhajam, najprej poljubim vrata. Roko mi strése, objame me ata. Ko vrnem se, najprej mamo objamem, križ poljubim in potico vzamem.
Tebe pa védno nósim s sebój, domovina, zató ti nikóli ne rečem adijo, slovó bóva vzéla šele, ko me pokropijo.
Ko po obronkih gozda se ozrem, vém, da je vse tó moja dežela. Ko v mórje módro zrem, vém, da imam pét métrov do hotéla.
Védno sem ponosen móž, ko grém na Pokljuko al pa v Portoróž.

Odzivi
Bodite prvi.