Igor Gregorčič, SOČI
Lépa si, reka Soča! Ko v naravi tečeš čista, tako čista, da kar dno se vidi, tebe še nevihta ne izpridi - lepá si do neba!
Tečeš, kakor tisoč krav, hitro dol s planine in če te gledam dol z višav, vidim dno globine; Tečeš glasna, nikdar tiha - lepa si do neba! Rad gledam tvoje modre valove, ki se mešajo z zeleno, druge reke imajo barvo samo eno - lepa si do neba!
Iz gore pritečeš, pozdrav mi porečeš, a potlej se ustaviš, ko ravnino poplaviš. Ti gora več ne da zagona? Te žalost mar pesti, ker mlad vojak tu v grobu spi? Solze ti tečejo po strugi, jočeš, ko umrejo drugi, a še se zdiš mi lepa vsa - kakor solza, do neba. Lépa si, reka Soča!
Ko v naravi tečeš čista, tako čista, da kar dno se vidi, tebe še nevihta ne izpridi - lepa si do neba! A k tebi, lepa reka čudovita, zdaj grozi vihar južnjaški, preketi veter samopaški, hiti izpraznit ti korita.
Nad tabo bo vedno sonce sijalo, čeprav okrog leteli bodo métki, mnogi od njih bodo zadetki, ki bodo zarezali v meso in povzročili krvavitev tó. Barva več ne bó zelena, tvoja struga okrvavljena.
Zató iz mojih ust ti Bóg naróča, da vso svojo vodo, Sóča, proti sovragu usmeri in mu grlo razčetvéri in ga, ko mu iz grla grejo hropi, Sóča ljuba moja ti prelépa, VTOPI!
Do dna.
Igor, 6.c