Si: domovina

Si sito, ki pléve preseje, si dleto, ki izkleše junake, si divan, kjer mož se spočije, ko zmagal je tuje voščake.

Voz si, ki pelje po razdrápani póti, ropot nas in tresenje prav nič ne moti, saj ko pridemo enkrat Slovenci do cilja, iz nade pričarala boš izobilja.

Ne tepež, ne lajež ne more boleti, ko obdani s slovenskimi smo le dekleti, ki se spreminjajo nam v žené - ti vinam nam da daš, ko nam sinove rodé.

Sem védno dajal, nič jemal, Domovina, so priča mi pašnik, goré, trgovina; Za sebe nič nóčem, vse puščam zate, za naše otroke, za sestre, za brate.

A eno uslugo te vseeno, Domovina, bóm prosil, eno, edino, mi priča je Bóg, da ko bóm prinésel ti vse, kar sem nosil, mi védeti daj, da sem tvój bil otrok - sprejmi me vase, kot sem dolg in širok.